Karolina Travnikar

Karolina je slikarka, ki olje združuje z mešanimi tehnikami. Njene slike raziskujejo občutke pripadnosti, spominjanja in globokega notranjega védenja. S simboli fizičnega sveta povezuje fizično z nefizičnim in nevidno z vidnim ter ustvarja umetnost kot portal spominjanja.

Sem slikarka, ki že od zgodnjega otroštva išče načine, kako ubežati temu pregostemu svetu in se zliti z okolico, da bi ostala sprejeta. Življenje pa me nenehno uči poslušati svoje zelo občutljivo, čustveno in zaznavno telo ter mu dati varen prostor, da se izrazi v vseh barvah, ki jih nosim v sebi. Umetnost je zame način, da se kot duša izrazim skozi materijo. V barvah, oblikah in odtisih svetlobe nosim informacije, ki presegajo besede.

Slike zame niso zgolj dekoracija, čeprav nosijo vizualno lepoto. Čutim, da dela, ki prihajajo skozi mene, izvirajo iz prostora, ki ni povsem od tega sveta.

Živalski svet je v mojem življenju močno prisoten. Njegova energijska sporočila me nenehno vodijo skozi osebne in kolektivne preobrazbe, ki se pogosto odražajo na platnu. Navdihujejo me tudi sveti prostori v nas, ki imajo veliko povedati, čeprav redko uporabljajo besede.

V ustvarjalnem procesu me vodi predvsem zaupanje v nekaj večjega od nas samih ter zaupanje v informacije, ki jih skozi svoje zaznavanje sprejemam v svoje polje.

Kot umetnico me najbolj motivirajo novi začetki in trenutki, ko je vse že videti ‘popolno’. Prazno platno mi ponuja priložnost, da izzovem svojo notranjo perfekcionistko: akrilnim tušem dovolim, da ustvarijo svobodno in intuitivno osnovo za nadaljnji proces. Ko začutim vodstvo, dodam besede in simbole, ki podpirajo energijsko bistvo slike.

Moja prava ljubezen je oljna barva, ki s svojo gostoto, viskoznostjo in naravnimi pigmenti daje mojemu delu globino. Prehod iz abstraktnih, kaotičnih stanj v prefinjeno kompozicijo, harmonijo in lepoto izhaja predvsem iz mojih podzavestnih procesov in potrebe po jasnosti. Vidne začetne plasti slike skupaj s sledmi poezije gledalcu ponujajo vpogled v notranji svet, intimni prostor duše.

Slikam, da odpiram prostor. Zate, zame, za vse nas, da se premaknemo, se spomnimo in znova zadihamo to, kar v resnici smo.